Ko se odločujemo, kako bi si oblikovali obrvi, je seveda odvisno, kaj si želimo mi. Kako želimo, da bodo izgledale naše obrvi in kakšna oblika obrvi paše na naš obraz. Seveda pa na oblikovanje obrvi danes zelo vplivajo tudi modne smernice. Tega ne smemo pozabiti. Tako se je za prvo oblikovanje obrvi dobro pozanimati v kakšnem salonu lepote, ker vam bodo svetovali in vi se boste potem lahko odločili.

Sama sem bila precej zmedena, kako bi si oblikovala obrvi. Moram priznati, da sem veliko let imela naravno obliko obrvi, sedaj pa je prišel čas, da to spremenim. Videla sem, da moje obrvi potrebujejo obliko in da bo tako celotni moj obraz lepši. Tako sem obiskala lepotni salon, ker sem hotela izvedeti več. Hotela sem nasvet, kakšne obrvi meni pašejo, tako po barvi in obliki. 

Končno tudi sama prestopam prag salon lepote, ki ga še nikoli nisem obiskala. Ta dan je vse potekalo profesionalno in končno sem imela pravilno oblikovane obrvi. Ne samo to, moje obrvi so bile tudi prvič pobarvane. Seveda mi je bilo najprej precej čudno, potem pa sem videla, kakšno spremembo naredijo pravilno oblikovane in pobarvane obrvi. Bila sem presenečena. Tako sem se odločila, da bom hodila redno na oblikovanje obrvi, ker tako bom sigurno imela lepe obrvi. Sama doma tega ne zmorem. 

Problem pri meni je, da ne vidim na blizu in tako si je težko oblikovati obrvi z očali na obrazu. Lahko si predstavljate kako naporno in težko je to izvesti. Mene vse skupaj spravi v slabo voljo. Tako sem sedaj srečna, ker sem našla pravi lepotni salon zame, ko poskrbi za pravilno oblikovanje obrvi. 

Moje obrvi so tako vsak dan lepe. Prav nobenega dela nimam z njimi, ker zanje poskrbijo v lepotnem salonu enkrat na 3 tedne. Vesela sem, da je danes oblikovanje obrvi tako ugodno in dostopno. 

Mojega očeta je pred kratkim res močno bolel trebuh in nihče ni vedel, kaj se dogaja. Rekel je, da se mu v želodcu nekaj obrača, ampak da še nič ni jedel in vsakič čuti to bolečino. To pomeni, da ga ne draži neka hrana, ampak je dejansko nekaj narobe, saj je imel prazen želodec, ko je njega močno bolelo.

Odločili smo se, da bomo poklicali zdravnika trga, vprašali za mnenje. Zdravnik je rekel, da se takih stvari ne da kar tako ugotoviti, ampak da je potrebno narediti neke teste. Rekel je, da očetu predlaga kolonoskopijo s sedacijo. Kolonoskopija s sedacijo je definitivno nekaj, kar si moj oče ni želel, ampak je vedel, da bo to potrebno. Ni bil prepričan, ali bo šlo za neko resno stvar ali ne in ravno zato je ugotovil, da bo kolonoskopija s sedacijo potrebno.

Postopek je dal res zelo hitro skozi in ni bilo tako hudo, kot si je mislil, da bo. Kolonoskopija s sedacijo je potekala nekaj minut in potem smo morali čakati na rezultate. Rezultati so hvala bogu bili res zelo dobri in ni bilo nobenih problemov. Meni je definitivno odleglo, saj sem na začetku pomislila na najhujše. Tudi mojega očeta je močno skrbelo, kaj je narobe in ravno zato se je na koncu tudi odločil, da bo ta pregled dal skozi. Bila sem zelo ponosna na njega, saj marsikateri reče takoj ne. Moj oče je bil dovolj pogumen, da je ta proces tudi dal skozi. Ravno zato lahko rečem, da sem zelo ponosna nanj. Moj oče je takoj rekel, da bi to predlagal čisto vsem, saj nikoli ne veš, kaj se dogaja v tvojem telesu, dokler tega ne vidiš pri zdravnikih. Ugotovili smo, da ni nič hujšega in ravno zato smo bili zelo veseli. Moj oče je lahko normalno naprej živel brez kakršnekoli skrbi, saj je vedel, da je vse v redu. To si zasluži, čisto vsak posameznik. Zakaj bi morali živeti v skrbi, če lahko situacijo preverimo in potem spimo normalno?

Po očetovi strani prihajam od dveh generacij lovcev v družini. Moj dedek je bil lovec in moj oče je tudi podedoval žilo za lov in lovstvo. Za to mi ni nič tujega, ko se oče ponoči odpravi na lov v gozd in pripelje domov ustreljeno žival. Se zavedam, da lov in biti lovec ni več tako razširjeno kot je včasih bilo. Ampak je bilo zanimivo, da sma v osnovni šoli bili praktično samo še dve, ki sma prihajali iz lovske družine in lov poznale že od malih nog.

Ko sem bila še v vrtcu, je moja vzgojiteljica, ki je moje stare starše poznala že od prej, prosila mojega dedka, da naj pride v njen razred povedati kakšno lepo zgodbico z lova. In res se je to zgodilo nekega jutra, ko me je dedek odložil v vrtcu in pospremil v razred. Vzgojiteljica je vse nas posedla na blazine in dedek se je usedel na stol. Dedek je mojemu razredu razložil kaj je lov in opisal kako lovci pomagajo živalim. V vrtec je celo prinesel pokazati našo nagačeno račko, ki jo je sam nekoč na lovu ustrelil. Vsi so bili navdušeni nad račko in jo božali, saj so se prvič seznanili z nečim drugačnim, kar pa je bilo zame že nekaj vsakdanjega. Mojim sošolcem v vrtcu je povedal, da lovci skrbijo za naravni red v gozdu in da so nekakšni čuvaji in skrbniki gozda. Kajti lovci so tisti, ki spremljajo gibanje oz. preseljevanje živali, kot tudi so lovci tisti, ki nudijo dodatno možnost hrane gozdnim živalim. S postavljanjem hranilnic s senom, lovci pozimi srnjadi in drugim vrstam živali zagotovijo vir hrane in s tem lovci omogočijo gozdnim živalim prezimljenje.

Prav tako nam je pripovedoval kako je nekoč na lovu ga prestrašila sova, ki se mu je usedla na okensko odprtino preže na kateri je čakal. Ob tem smo se vsi na veliko nasmejali, saj je njegovo napeto pripovedovanje nas vsrkalo in nekateri so se ustrašili prihoda sove v zgodbi, kajti dedek je uporabil tudi zvočne efekte. Njegovo pripovedovanje je nas poslušalce zelo pritegnilo in z največjim navdušenjem smo spremljali vsako njegovo besedo. Tisti dan smo v vrtcu spoznali, da lov ni samo ubijanje živali, temveč je ljubezen in skrb do živali.

Po očetovi strani prihajam od dveh generacij lovcev v družini. Moj dedek je bil lovec in moj oče je tudi podedoval žilo za lov in lovstvo. Za to mi ni nič tujega, ko se oče ponoči odpravi na lov v gozd in pripelje domov ustreljeno žival. Se zavedam, da lov in biti lovec ni več tako razširjeno kot je včasih bilo. Ampak je bilo zanimivo, da sma v osnovni šoli bili praktično samo še dve, ki sma prihajali iz lovske družine in lov poznale že od malih nog.

Ko sem bila še v vrtcu, je moja vzgojiteljica, ki je moje stare starše poznala že od prej, prosila mojega dedka, da naj pride v njen razred povedati kakšno lepo zgodbico z lova. In res se je to zgodilo nekega jutra, ko me je dedek odložil v vrtcu in pospremil v razred. Vzgojiteljica je vse nas posedla na blazine in dedek se je usedel na stol. Dedek je mojemu razredu razložil kaj je lov in opisal kako lovci pomagajo živalim. V vrtec je celo prinesel pokazati našo nagačeno račko, ki jo je sam nekoč na lovu ustrelil. Vsi so bili navdušeni nad račko in jo božali, saj so se prvič seznanili z nečim drugačnim, kar pa je bilo zame že nekaj vsakdanjega. Mojim sošolcem v vrtcu je povedal, da lovci skrbijo za naravni red v gozdu in da so nekakšni čuvaji in skrbniki gozda. Kajti lovci so tisti, ki spremljajo gibanje oz. preseljevanje živali, kot tudi so lovci tisti, ki nudijo dodatno možnost hrane gozdnim živalim. S postavljanjem hranilnic s senom, lovci pozimi srnjadi in drugim vrstam živali zagotovijo vir hrane in s tem lovci omogočijo gozdnim živalim prezimljenje.

Prav tako nam je pripovedoval kako je nekoč na lovu ga prestrašila sova, ki se mu je usedla na okensko odprtino preže na kateri je čakal. Ob tem smo se vsi na veliko nasmejali, saj je njegovo napeto pripovedovanje nas vsrkalo in nekateri so se ustrašili prihoda sove v zgodbi, kajti dedek je uporabil tudi zvočne efekte. Njegovo pripovedovanje je nas poslušalce zelo pritegnilo in z največjim navdušenjem smo spremljali vsako njegovo besedo. Tisti dan smo v vrtcu spoznali, da lov ni samo ubijanje živali, temveč je ljubezen in skrb do živali.

Po očetovi strani prihajam od dveh generacij lovcev v družini. Moj dedek je bil lovec in moj oče je tudi podedoval žilo za lov in lovstvo. Za to mi ni nič tujega, ko se oče ponoči odpravi na lov v gozd in pripelje domov ustreljeno žival. Se zavedam, da lov in biti lovec ni več tako razširjeno kot je včasih bilo. Ampak je bilo zanimivo, da sma v osnovni šoli bili praktično samo še dve, ki sma prihajali iz lovske družine in lov poznale že od malih nog.

Ko sem bila še v vrtcu, je moja vzgojiteljica, ki je moje stare starše poznala že od prej, prosila mojega dedka, da naj pride v njen razred povedati kakšno lepo zgodbico z lova. In res se je to zgodilo nekega jutra, ko me je dedek odložil v vrtcu in pospremil v razred. Vzgojiteljica je vse nas posedla na blazine in dedek se je usedel na stol. Dedek je mojemu razredu razložil kaj je lov in opisal kako lovci pomagajo živalim. V vrtec je celo prinesel pokazati našo nagačeno račko, ki jo je sam nekoč na lovu ustrelil. Vsi so bili navdušeni nad račko in jo božali, saj so se prvič seznanili z nečim drugačnim, kar pa je bilo zame že nekaj vsakdanjega. Mojim sošolcem v vrtcu je povedal, da lovci skrbijo za naravni red v gozdu in da so nekakšni čuvaji in skrbniki gozda. Kajti lovci so tisti, ki spremljajo gibanje oz. preseljevanje živali, kot tudi so lovci tisti, ki nudijo dodatno možnost hrane gozdnim živalim. S postavljanjem hranilnic s senom, lovci pozimi srnjadi in drugim vrstam živali zagotovijo vir hrane in s tem lovci omogočijo gozdnim živalim prezimljenje.

Prav tako nam je pripovedoval kako je nekoč na lovu ga prestrašila sova, ki se mu je usedla na okensko odprtino preže na kateri je čakal. Ob tem smo se vsi na veliko nasmejali, saj je njegovo napeto pripovedovanje nas vsrkalo in nekateri so se ustrašili prihoda sove v zgodbi, kajti dedek je uporabil tudi zvočne efekte. Njegovo pripovedovanje je nas poslušalce zelo pritegnilo in z največjim navdušenjem smo spremljali vsako njegovo besedo. Tisti dan smo v vrtcu spoznali, da lov ni samo ubijanje živali, temveč je ljubezen in skrb do živali.

Vsako leto zagotovo komaj čakam poletni premor, oziroma poletje. To pa zato, ker sem študent, ter je vsako leto zelo naporno, kajti študiram matematiko, kjer pa gre za zelo zahteven študij. Tako pa vsako leto komaj čakam poletje, saj imam takrat premor od študija, ter se lahko odpravim na kakšen dopust na morje, ali pa kam v hribe, kar mi je prav tako všeč.

Zato pa se vsako moje poletje po navadi začne s tem, da se odpravim na morje, kjer pa imam svoj prvi dopust, ki traja nekje od enega do dveh tednov. Na temu dopustu pa se po navadi predvsem spočijem in si naberem energije za nadaljnje poletje.

Nato pa se vrnem domov, kjer pa po navadi začnem s študentskim delom, saj potrebujem nekaj denarja, da lahko financiram vse svoje stroške in pa še kakšen nadaljnji dopust. Naslednji dopust pa me po navadi čaka avgusta, kjer pa se rad odpravim kam v hribe, oziroma v naravo. To pa zato, ker sem zelo velik navdušenec nad pohodništvom, ter lahko tam res uživam.

Zadnji dopust, na katerega pa se po navadi odpravim, pa je v septembru. Tukaj pa se še zadnjič odpravim na morje, kjer pa še zadnjič uživam, predno se začne novo naporno študijsko leto.

Tako pa vsako leto na svojih dopustih s prijatelji zelo uživam, ter zato tudi vsako leto komaj čakam, da se spet začne poletje, kjer pa se lahko spet sprostim na kakšnemu dopustu na morju ali pa kje v hribih. Zato pa po navadi tudi opravljam študentsko delo med letom, tako da lahko med poletjem potem financiram te svoje dopuste, na katere se najraje odpravim, saj se lahko tam res sprostim po napornemu študijskemu letu, ki je za mano. 

Že kar nekaj časa sem sedaj zelo razmišljal o temu, da bi za naš dom kupil kakšen bazen. Do te ideje pa sem prišel, ko mi je lansko poletje bilo vedno zelo vroče, ker se med poletjem tukaj temperature res dvignejo. No takrat pa sem vedno pomislil na to, da bi bil lahko kakšen bazen odlična poletna ohladitev, ter bi se lahko s tem malo osvežil. Poleg tega pa bi lahko bazen tudi postavil na mojo teraso, saj imam kar veliko teraso, ki pa je tudi lepo zagrajena tako da imamo tam res mir.

No zato pa sem se sedaj res odpravil malo na splet, da si ogledam različne bazene. Iskal pa sem predvsem kakšen bazen s kovinsko konstrukcijo, saj sem želel, da bo ta kvaliteten in pa hkrati dovolj velik za celotno družino. No tukaj pa so se hitro pojavili bazeni Intex. Ti pa so nudili ravno to, kar sem iskal. To pa so bili bazeni s kovinsko konstrukcijo. Ti pa so bili prav tako zelo kvalitetni, vsaj kar sem si prebral razne komentarje in ocene strank in pa tudi zelo veliki, tako da bi bili bazeni Intex res primerni za mojo družino. 

No zato pa so me začeli bazeni Intex zelo zanimati, ter sem si malo ogledal njihove ponudbe in različne modele bazenov. Tako pa sem lahko našel kar nekaj različnih opcij, ki so me zelo zanimale. Po nekaj premisleka pa sem se nato le odločil za en bazen, ki so ga nudili bazeni Intex, ter sem ga kar kupil.

No tako pa smo z družino nato ta bazen postavili na našo teraso, kjer pa smo se nato skoraj da celo poletje, vsak dan, kopali, saj je bazen res predstavljal odlično poletno osvežitev, tako da nam ni bilo več tako vroče, kot po navadi, saj smo v bazen dali tudi kar prijetno hladno vodo.  

Kar nekaj časa smo sedaj že razmišljali, kaj bi lahko naredili na našemu podjetju, da bi ga dvignili na nekoliko višji nivo. S tem pa smo želeli doseči predvsem to, da bi lahko dosegli več ljudi in pa nudili boljšo podporo našim trenutnim strankam ,saj bi to dalo našemu podjetju večjo kredibilnost. 

No tako pa smo se odločili, da bo popolna rešitev za to, telefonska centrala. Za telefonsko centralo pa je bilo potrebno najeti ekipo, katere naloga bi bila zgolj pošiljanje, preusmerjanje in pa sprejemanje klicev naslovljenih na podjetje. 

Tukaj pa se je telefonska centrala organizirala notranje in pa zunanje. S tem pa smo lahko najbolje izkoristili ekipo za telefonsko centralo, saj smo s tem ubili dve muhi na en mah.

Tako je zunanja telefonska centrala delovala tako, da se je pošiljalo klice raznim morebitnim strankam. Tem pa se je nato predstavilo naše podjetje in pa predvsem storitve, ki jih nudimo. Nato pa so ti morda spoznali, da bi jih storitve prišle morda res prav, ter smo tako pridobili ogromno novih strank.

No nato pa je bila tukaj še notranja telefonska centrala. Naloga te pa je bila ta, da je sprejemala vse klice strank. Tako pa smo s tem lahko zelo hitro pomagali strankam odgovoriti na morebitna vprašanja, ki so jih lahko imele, glede našega podjetja, ali pa storitev.

Prav tako pa je telefonska centrala skrbela za to, da se je vse stranke takoj obvestilo o kakšnih spremembah na podjetju, kakšnih novih storitvah in podobno. Tako pa so lahko bile stranke vedno zelo dobro informirane o vseh novostih našega podjetja, kar pa je bilo zelo pomembno za to, da smo pri njih dosegli kredibilnost, kar pa je nujno potrebno za vsako podjetje, ki želi uspeti.

No telefonska centrala pa je bila za naše podjetje res zelo profitna, saj smo po vzpostavitvi le te, dobili ogromno novih strank in dvignili zadovoljnost le teh.

Letos sem se odločil, da bom hodil na nočne smuke. Nekako mi ni všeč ta dnevna gneča na smučiščih, pa še vedno se mi mudi. Komaj zaključim službo in bi se rad malo spočil, že moram hiteti na smučišče. Vse to me preveč utrudi, zato sem se letos odločil za nočno smuko. Malo me je skrbelo, ker sem se zavedal, da bom domov prišel zelo pozno in se bom tako moral zjutraj prebuti za v službo. 

Ko sem šel prvič na nočno smuko, mi je bilo super. Najbolj mi je bilo všeč, ker ni bilo gneče. Prav nikoli nisem rabil čakati na vlečnico, vedno sem bila takoj na vrsti. Tako ni bilo nobene možnosti, da bi me nazeblo. To je res en velik plus nočnega smučanja. 

Tako sem vsaki drugi dan šel na nočno smuko. Zjutraj tako nisem imel nobenih težav, da bi bil utrujen. Verjetno je bilo povezano s tem, da sem na smučanju užival. Nočno smučanje je res fajn zadeva, če le ima človek čas in voljo. Na nočno smučanje nisem hodil čez vikend, ker sem vedel, da je takrat gneča. Med tednom pa gneče ni in tako lahko uživaš na belih strminah in smučaš kakor ti paše. Ne rabiš se toliko obremenjevati z ljudmi na progi, ker enostavno jih ni. Lepo je videti bele osvetljene strmine ponoči. 

Če imate možnost nočne smuke, si jo le privoščite, ne bo vam žal. To je posebno doživetje. Vmes lahko naredite pavzo in se pogrejete v koči ob skodelici čaja. Tudi sam to vedno naredim in je prav prijetno. Sedaj sem že reden gost, tako da ko me natakar vidi že točno ve, kaj mora pripraviti. 

Nikoli ne bom pozabila dneva, ko se je najin sin Luka prvič zaljubil v Mercedes Benz znamko avtomobila. To je bila res ljubezen na prvi pogled.

Bili smo na počitnicah na morju, sedeli smo na soncu in lizali sladoled, ko se je pred nami ustavil črn Mercedes Benz. Iz avta je izstopil nemški turist  in se nasmehnil ob pogledu na petletnega dečka, ki je ob pogledu na njegov avto pozabil na svoj sladoled. Luka je nekaj časa obnemel, nato pa čisto resno rekel, da ko bo velik, bo imel točno tak avto. Prepričana sva bila, da ga bo kmalu minilo, vendar se je šele dobro začelo.

Od takrat dalje je Luka Mercedes Benz opazil že na daleč. Kjerkoli smo bili, smo se morali ustaviti in občudovati vse avtomobile Mercedes Benz. Včasih se je našel kakšen prijazen lastnik, ki mu je dovolil, da je za kratek čas sedel za volan in sanjal svoje sanje. Z leti je njegova ljubezen samo še naraščala. Če bi imeli dovolj denarja, bi si ga privoščili sami, vendar nam v tistih časih ni bil dosegljiv. 

Luka je odrasel, dokončal srednjo šolo in fakulteto. Preselil se je v Ljubljano, saj je tam našel dobro službo. Prejšnji dan me je poklical in mi rekel, da prihaja za vikend domov in bi nama želel nekoga predstaviti. Z možem sva bila na trnih in sva komaj čakala vikend. To bo prvič, da bo pripeljal kakšno dekle domov. Končno je napočil čas, pred hišo je ustavil avto in to Mercedes Benz avto. Iz njega je žareč in ponosen izstopil Luka, se navihano nasmehnil in rekel, to je moj novi avto. V navalu smeha sem mu razložila, da sva pričakovala, da bova spoznala njegovo novo ljubezen, ne pa Mercedes Benz. Namuznil se je in odvrnil, da je to njegova stara želja, ki se je končno izpolnila. Takrat so se na drugi strani avta odprla vrata in izstopilo je čudovito, srčno dekle. Luka se je še enkrat nasmehnil in dejal, da to pa je njegova nova ljubezen Mila. Skupaj smo preživeli lep konec tedna. Vesela sva bila zanj, za avto, predvsem pa za to, da si je našel življenjsko sopotnico.