S prijatelji zelo radi igramo namizne igre. Vsi obiskujemo gimnazijo in se zelo dobro razumemo, ker imamo podobne interese. Do nedavnega je bila naša najljubša namizna igra Katan, nato pa si je ena izmed prijateljic na spletu ogledala nekaj posnetov, v katerih so se igralci preizkušali v namizni igri po imenu Dungeons and dragons. Dogovorili smo se, da jo tudi sami preizkusimo. Celotna ideja te namizne igre je ta, da v celoti temelji na domišliji. Zgodba se odvija glede na odzive igralcev, tako da nikoli ne veš, kako se bo končala. Odločili smo se, da se za naše prvo srečanje in partijo igre dobimo pri prijateljici, ki je živela v bližini gozda. Do njenega doma je vodila temna pot, ki mi jo je osvetljevala ročna svetilka. Svetilki nikoli nisem posvečala pretirane pozornosti, ampak ta ročna svetilka me je pravzaprav spremljala že več kot 5 let, vedno sem jo nosila v nahrbtniku.
Preden smo začeli z igro smo morali oblikovati svoj lik. Jaz sem izbrala vilinko z dolgimi svetlimi lasmi in našpičenimi ušesi. Njena posebna sposobnost so bili uroki. Ta vilinka je, podobno kot jaz, tudi sama nosila nahrbtnik, v katerem se je skrivala ročna svetilka. Malo nenavadno za vilinko, ampak nekako se mi je zdelo, da se prilega in hkrati lepo povezuje z menoj. Ko se je igra začela, smo vsi preizkušali meje svoje domišljije. Potovali smo po gozdovih, se skrivali v majhnih hiškah, se borili proti velikanom in jahali samoroge. Ročna svetilka je bila vedno v levi roki mojega lika, s katerim sem potovala skozi zgodbo.
Prva izkušnja igranja Dungeons and dragons je bila tako resnično neverjetna, zato bomo igro definitivno še ponovili. Morda ta tako imenovani “dnd” celo postane naša nova najljubša igra. Podobno kot vilinka sem se po odigrani partiji odpravila na pot domov, pri čemer mi je prav prišla ravno ta ročna svetilka, ki jo je v igri uporabljala ona.
